Alle lieferbaren Bücher - alle Angebote vergleichen
ISBN: 9789616717977

Lieferung aus: Niederlande, Direct beschikbaar.
bol.com.
Začetek je preprost in čist. Kar je, prevzame. To je najboljši opis teh pesmi. Besede, izgovorjene scela, podobe iz narave. Dren, šumenje mladega listja, vrt. Vračanje in odhajanje v pokrajino, kjer čas stoji ali se, bolje, ne zmeni za človeški čas. Ni pomembno, kam odhajamo vmes. Prsti, ki objemajo popotno palico, so zanke naše negotovosti. Skupaj s pesnikom dihamo besede. Nam ostaja le trud, poskušanje, pravi T. S. Eliot v Štirih kvartetih. Da delamo, kot da bi lahko bilo spet nekaj prvič. Pes... Začetek je preprost in čist. Kar je, prevzame. To je najboljši opis teh pesmi. Besede, izgovorjene scela, podobe iz narave. Dren, šumenje mladega listja, vrt. Vračanje in odhajanje v pokrajino, kjer čas stoji ali se, bolje, ne zmeni za človeški čas. Ni pomembno, kam odhajamo vmes. Prsti, ki objemajo popotno palico, so zanke naše negotovosti. Skupaj s pesnikom dihamo besede. Nam ostaja le trud, poskušanje, pravi T. S. Eliot v Štirih kvartetih. Da delamo, kot da bi lahko bilo spet nekaj prvič. Pesmi kot puščice predirajo zrak in v čudovitih lokih padajo na tla. Poženejo korenine v nas, kot korenine drena, dereze, da zmoremo ob njihovi opori tudi do prostorov, kjer zemlja dvigne temo visoko do neba. To je vaja v stanovitnosti. Ne zgolj pogleda, temveč vztrajanja, bivanja. Ne pesnik ne bralec si ne lastita ničesar. Preprosto sta, odprta, da lahko prizor ostane popolnoma gol in neprediren. Brez dokončnih odgovorov. Kraljestvo živali, rastlin in duhov je ves čas v pogonu, zato tu ne prideš do dna. Pred nami je delo svetlobe in sanj. V vsakem verzu je škatlica vžigalic. Žar, ki ga dajejo, osvetli tudi nevidno, grozljivo mejo sveta onkraj teme, a le zato, da lahko ostajamo tostran, da lahko jemljemo vase in dajemo ven, da lahko, polni hvaležnosti, nasitimo lakoto v sebi, ko se premikamo naprej. Da smo del, delec večjega dela, še vedno oddeljeni, a povezani z vsem. In v tem najti nekaj, kar bo govorilo naprej. Iskro, privid ognja, neskončno majhen božji delec? Kljub dvomom, kljub nevarnosti uničenja, kljub krhkosti ne le našega, ampak vseh življenj, vsega živega. Ti drobni delci stvarnosti, trajekt, mravlje, paradižniki, ptice, gozd, reka, stkani v kozmos, v katerem je pesem edini približek ljubezni. Čaka, pripravljena, da vstopimo. Delo (pesmi) se nadaljuje v nas. Nenehno. Potihoma, sami pri sebi, prosimo, naj bo jutri spet. Ko berem, sem tudi jaz del te poti. Delam, kar je treba. Tako pomembno je vse in nenehno se spreminja in to skeli kot lakota. Oprosti, Jure, da spremni zapis pišem s parafrazami tvojih besed, a pri zares odličnih pesmih so druge besede odveč. Naj zapišem le, kar si ob Delcih dela mislim: da je to najboljša knjiga pesmi, kar sem jih brala v zadnjem času. Verzi, ki so jasni, čisti, preprosti, polni pomena, polni sveta. Stvarnosti ne uporabljajo za platformo, za platno ali za pretvezo. Odprti so za vse: od vseh dreves, živali, vremenskih pojavov, odtenkov svetlobe, skrivnostnih...Taal: sl;Formaat: ePub met kopieerbeveiliging (DRM) van Adobe;Kopieerrechten: Het kopiëren van (delen van) de pagina's is niet toegestaan ;Geschikt voor: Alle e-readers geschikt voor ebooks in ePub formaat. Tablet of smartphone voorzien van een app zoals de bol.com Kobo app.;Verschijningsdatum: november 2013;ISBN10: 9616717979;ISBN13: 9789616717977; Ebook | 2013.

Lieferung aus: Brasilien, in-stock.
Zacetek je preprost in cist. Kar je, prevzame. To je najboljsi opis teh pesmi. Besede, izgovorjene scela, podobe iz narave. Dren, sumenje mladega listja, vrt. Vracanje in odhajanje v pokrajino, kjer cas stoji ali se, bolje, ne zmeni za cloveski cas. Ni pomembno, kam odhajamo vmes. Prsti, ki objemajo popotno palico, so zanke nase negotovosti. Skupaj s pesnikom dihamo besede. Nam ostaja le trud, poskusanje, pravi T.S. Eliot v Stirih kvartetih. Da delamo, kot da bi lahko bilo spet nekaj prvic. Pesmi kot puscice predirajo zrak in v cudovitih lokih padajo na tla. Pozenejo korenine v nas, kot korenine drena, dereze, da zmoremo ob njihovi opori tudi do prostorov, kjer zemlja dvigne temo visoko do neba. To je vaja v stanovitnosti. Ne zgolj pogleda, temvec vztrajanja, bivanja. Ne pesnik ne bralec si ne lastita nicesar. Preprosto sta, odprta, da lahko prizor ostane popolnoma gol in neprediren. Brez dokoncnih odgovorov. Kraljestvo zivali, rastlin in duhov je ves cas v pogonu, zato tu ne prides do dna. Pred nami je delo svetlobe in sanj. V vsakem verzu je skatlica vzigalic. Zar, ki ga dajejo, osvetli tudi nevidno, grozljivo mejo sveta onkraj teme, a le zato, da lahko ostajamo tostran, da lahko jemljemo vase in dajemo ven, da lahko, polni hvaleznosti, nasitimo lakoto v sebi, ko se premikamo naprej. Da smo del, delec vecjega dela, se vedno oddeljeni, a povezani z vsem. In v tem najti nekaj, kar bo govorilo naprej. Iskro, privid ognja, neskoncno majhen bozji delec? Kljub dvomom, kljub nevarnosti unicenja, kljub krhkosti ne le nasega, ampak vseh zivljenj, vsega zivega. Ti drobni delci stvarnosti, trajekt, mravlje, paradizniki, ptice, gozd, reka, stkani v kozmos, v katerem je pesem edini priblizek ljubezni. Caka, pripravljena, da vstopimo. Delo (pesmi) se nadaljuje v nas. Nenehno. Potihoma, sami pri sebi, prosimo, naj bo jutri spet. Ko berem, sem tudi jaz del te poti. Delam, kar je treba. Tako pomembno je vse in nenehno se spreminja in to skeli kot lakota. Oprosti, Jure, da sprem.